debla, ki so zgorela do korenin, se zdaj podirajo v popolni tišini. Le kakšen ponorel škržat ali ptič, ki se je po naključju znašel sredi tega krematorija na prostem, zmoti tišino ‐ a večino časa nad luknjami v tleh, ki so ostale za drevesi, kraljuje tihota.
»Te borovce so posadili naši starši v začetku petdesetih let,« je pripomnil , poveljnik PGD, na majici katerega je z majhnimi črkami pisalo »Jaz zate, ti zame«.