Razliko med prvim in drugim pa maši z nespretnim političnim marketingom, nekakšno razvojno koalicijo političnih strank in vsakdanjo reformno retoriko. Zdi se, da je vedno novo kreiranje prihodnosti predvsem dokaz vladne nesposobnosti in nemoči uradnikov po posameznih ministrstvih, da bi obvladovali spreminjanje sedanjih razmer.
Predsednik vlade je že od samega začetka oblikovanja gospodarskih in socialnih reform zahteval konkretne projekte.