Če bi ne bil tako ravnal, bi bilo v Dobrepolu domobranstva gotovo veliko manj, bistveno manj pa bi bilo tudi fantov, ki so svoja mlada življenja takoj po vojni sklenili pretežno v Kočevskem (Na spominski plošči v Vidmu ‐ Dobropole je 282 imen) . Svojo sokrivdo za te poboje potrjuje med drugimi tako, da po vojni nikoli ni zmogel poguma ‐ živel je v Kaliforniji, kjer je pred dvemi leti menda umrl -, da bi obiskal svojo nekdanjo župnijo. Po pripovedovanju enega mojih znancev so imeli podobno, čeprav manj grozljivo izkušnjo tudi v župniji Stopice pri Novem mestu; tam je bil župnik najbolj zaslužen za razmah domobranstva.