Zdaj je moja prijateljica iz nekdanjih dni gotovo srečen in zadovoljen človek in gotovo ji dobro dene, če spet kakšen škof dobi pene na usta, kadar kliče prokletstvo na rdeče prasice. In kadar se spomni name, ji najbrž niti ne gre v glavo, zakaj nočem imeti z njo nobenega opravka več ‐ gotovo sem prasica, ni kaj.
Čisto zraven nas životarijo in se mučijo inteligentna, čuteča bitja, ki premorejo najbrž prekleto več dostojanstva kot mi, ki žremo njihova trupla in uporabljamo njihovo ime za človeško psovko.