Kajti moja ušesa niso lijak za pomije in moja kuhinja ni prostor, kjer bi mi katerikoli bivši partijec očital, da branim rdeče prasice, in tudi juha iz domobranskih kosti mi ne tekne. Zdaj je moja prijateljica iz nekdanjih dni gotovo srečen in zadovoljen človek in gotovo ji dobro dene, če spet kakšen škof dobi pene na usta, kadar kliče prokletstvo na rdeče prasice. In kadar se spomni name, ji najbrž niti ne gre v glavo, zakaj nočem imeti z njo nobenega opravka več ‐ gotovo sem prasica, ni kaj.