Ko sem bil za dobo štirih let (1990‐1994) izvoljen za predsednika Zedinjene Slovenije, sem upošteval koncept, da »smo najprej, potem se usedemo za mizo in se pomenimo«. Ob prvem zasedanju Svetovnega slovenskega kongresa, ki sem mu imel čast predsedovati junija 1991, sem dosegel, da je bila prisotna z enotno delegacijo 15 članov obeh emigracij. Od takrat je vedno več sodelovanja med vsemi slovenskimi domovi ter ustanovami, ki si med seboj iskreno pomagajo.