Če pa gremo še nekoliko globlje, je imela ta nezgoda neki širši družbeni pomen, da ne rečemo ideološke korenine. To, da ni bilo predvidenih tribun za visoke povabljence, ki bi nekoliko udobneje v tistih peklenskih razmerah spremljali proslavo, je spadalo v okvir splošne vzgoje o enotnosti, ki naj jo izpričuje prireditev. Tako, kot smo bili enaki v boju, tako smo enaki v proslavljanju ‐ vsi stojimo, “kakor zidi”, kot se je nekoč pelo v neki himni.