Naj je pleh muzika še tako tolkla na veliki boben, naj so pevci zapeli iz petnih žil, naj so dekletca v smrtni nevarnosti stala visoko na rokah svojih očetov ‐ vse je nadigral predsednik države, ko je padel v nezavest. In se je pokazalo, da ni nobena “veličastna prireditev in njen radostni sprejem, ki je nekje segel tudi do solz”, kot je opazil oče in mati proslave, tako močna kot senzacija, ki jo pomeni predsednikova nezavest. Senzacija, ki je ni hotel in za katero mu ni bilo treba niti s prstom migniti.