Ko je njenim prebivalcem sredi devetdesetih uspelo vzpostaviti dialog še z obrambnim ministrstvom, ki je lastnik prostora, so začeli plačevati davke, elektriko in vodo. Pozneje je bil sprejet celo poseben zakon, ki je sicer prepoznal obrambno ministrstvo kot nespornega lastnika, a kljub temu omogočil nemoteno delovanje skvota. Predstavnik Christianie Kirsten opisuje skvot kot nekakšno vas, kjer se pač dogaja več kot v običajnih vaseh in kjer te lahko njeni prebivalci vržejo ven, če se ne držiš osnovnih pravil, kot so: »Nič nasilja, nič orožja in nič trdih drog.«