Jezik je bil takrat še označevalec socialne in ne narodne pripadnosti. V Ljubljani so se v začetku 19. stoletja govorili štirje jeziki: italijansko so govorili trgovci, ki so prihajali iz, uradništvo in inteligenca sta govorila nemško, duhovščina je uporablja latinščino, doma pa se je marsikje govorilo slovensko.
Med kmeti je bilo nemalo odpora, saj marsikje niso radi pošiljali otrok v šole.