Potrebno energijo bi si lahko zagotovili s tehnologijami, ki že obstajajo ‐ na primer, množična uporaba monokristalnih fotoelektričnih celic. Problem je, da bi, recimo, postavitev dovolj velikih polj fotoelektričnih celic zahtevala globalno sodelovanje, trajala bi 20‐30 let, spremljati bi jo morali ukrepi za racionalno porabo preostalih fosilnih goriv ‐ skratka, rešitev bi morali izvesti v nekakšnem sistemu globalnega načrtovanja. A žal živimo v sistemu globalnega kapitalizma, v kapitalizmu pa se lahko zgodi samo tisto, kar komu prinese dobiček.