Ko se je modrec, lahkotno pohajkujoč gor po potki, tudi utelesil, so ga sprejeli kot mesijo ‐ kot bitje, ki jé, diha in izloča samo še luč. Drnijevi verniki so kolektivno zadržali dih, in enkrat za spremembo to ni zgolj fraza.
V starodavnem ritualu enosti z naravo in Zemljo ali nečim takim so mu na glavo poveznili košat venec, v katerem se je zelenje prepletalo s cvetjem: videti je bilo, da mu je kar všeč.