Zato je bil tako neznosen: ker je prišel iz slovenskega srca.
Za njegovim “skrivnostnim” nasmeškom, ob katerem je ledenela kri (in ki ga je bilo “nemogoče prebrati”), ni tlelo nič posebnega, le slovenska splošnost, le “povprečnina”, ki jo je moral zdaj poplačati ‐ Metod se je med sojenjem sicer trudil, da bi izgledal hladno, vzvišeno, mistično in karizmatično, toda v skrajni liniji je bil le mož brez posebnosti. Ali bolje rečeno, ni imel priložnosti, da bi postal kaj posebnega, da bi torej postal “nekdo”.