Ne gre za bolezen, za katero bodo nekega dne našli zdravilo, ki ga bo pomagalo financirati svetovno gospodarstvo ‐ kajti tega zdravila ne bo plačala Amerika sama. Po nekaj letih iraškega krvavenja ‐ z njim pa krvavijo tudi Združene države in z njimi povezan svet ‐ se vse manj zdi, da je arhitektom iraške drame sploh do tega, da se rane zašijejo in krvavitev povsem ustavi. Kot da vstopamo, vsi skupaj (skupaj tudi s tistimi našimi štirimi vojaki, ki so se tam znašli zaradi poteze iz politične računice), v zgodovinski čas, ki nas vrača nekaj stoletij nazaj, denimo v grozljivo dobo tridesetletne vojne, ki je skoraj uničila nemško raso.