S čimer sicer nehote oživlja duh titoizma, katerega značilnost je bila prepoved kakršnekoli kritike. Ko so leta po Titovi smrti mladinci še vedno tekli s štafeto mladosti za mrtvega maršala, so se pojavile misli, da je to početje nesmiselno. Toda partijski, vojaški in borčevski vrh je reagiral instiktivno, ko je vsakršno nasprotovanje označil kot kontrarevolucijo.