Najmanj, kar lahko rečemo, je, da je to nespoštljivo o McKellena, sijajnega britanskega gledališkega igralca z vrhunsko-endovsko, šekspirjansko dikcijo, še toliko bolj, ker so ga angažirali prav zaradi njegove vrhunske, brezhibne, retorično kirurške dikcije ‐ najbolj intrigantni, najbolj udarni in najbolj zapleteni del »velike skrivnosti« in »največje zarote vseh časov« je moral pač zrecitirati nekdo, ki recitiranje obvlada. Nekdo, ki je to razložil tako, da je vsem jasno, v čem je štos. Nekdo, ki je šolsko prepričljiv in razumljiv.