Zelo preprosto: v romanu rožljajo s »skrivnostjo«, ki da je tako huda in tako šokantna, da bi ‐ če bi jo kdo razkril ‐ zamajala temelje človeštva, spremenila Zgodovino in zrušila Vatikan, toda Vatikan se ni zrušil, pa četudi je »skrivnost« zdaj razkrita, tako da jo pozna cel svet. A po drugi strani, film je tako dolgočasen, da bo težko koga spreobrnil ali pa zrušil. Kar nas pripelje do vprašanja št. 1: kako to, da so po tako atraktivnem in intrigantnem romanu posneli tako dolgočasen film?