Isti dan sva se zvečer nekaj ulic zunaj centra ustavila v stari gostilni, pred katero je na skromni terasi sedelo pet starejših moških. Čim sva se predstavila kot novinarja iz Slovenije, so naju soglasno opozorili: »Danes ne bomo o referendumu.« Pa vendarle ni minilo niti deset minut, ko so se sicer dolgoletni prijatelji brez najinega vmešavanja sprli med seboj ter se presedli, tako da so unionisti sedeli v enem kotu, suverenisti pa v drugem, pri čemer so si med seboj podajali zmerljivke: »bitange«, »budale jedne glupe« itd., po rodu Srb, ni razumel svojih črnogorskih prijateljev, ki so vztrajali pri samostojnosti: »Imate štruco, pa hočete žemljo!«