Vprašanje je, ali je ob tako različnih stališčih sploh možno razmišljati o poravnavi. Poravnava je namreč mehanizem, ki je smiseln, ko je tožeča stranka prepričana, da bo v sporu zmagala, vendar ocenjuje, da bi dolga pravda prinesla visoke stroške za odvetnike, plačilo po dobljenem dolgotrajnem sodnem sporu pa bi bilo premaknjeno v nedoločljivo prihodnost. Hkrati pa je poravnava smiselna, ko tožena stranka sluti, da so njeni argumenti slabi in se zaveda, da bi na sodišču morda izgubila.