Misel, da brez čakalnih vrst ni življenja ne v socialistično zaostalem ne v kapitalistično razvitejšem svetu, me je obšla pred kratkim, ko sem se prebijal skozi neskončne množice turistov ‐ in preprosto ljudi, ki nekam potujejo, kar je več kot pol človeštva ‐ na gigantskem pariškem letališču, ki so ga, ne vem iz katerih razlogov, poimenovali po slavnem državniku, de Gaullu. Letališče sprejema na stotine letal kot po tekočem traku, vse pa je točno označeno s številkami in črkami.