Kažipotov, ki bi kazali v smeri kakšnih pomembnejših turističnih znamenitosti, nisem opazil. In ker je tudi bifejska sondaža sproducirala le nekaj prizanesljivih nasmehov in sum, da gre za skrito kamero, sem znova sedel na trinajstko in se odpeljal tja, od koder sem se pripeljal.
Serija začudenih pogledov in nagubanih čel se je ponovila tudi naslednji dan, ko sem na poti v Podlipoglav iz avtomobila mahal mimoidočim in spraševal, kje si lahko ogledam eksponate, ki v svetovnem merilu nimajo resne konkurence in so zaradi njihove neprecenljive vrednosti očitno tako dobro varovani, da praktično nihče ne ve zanje.