V bistvu ni nenavadno, da sta Američana uspela v Angliji; njuna s soulom prepojena in prežeta tvorba je morala uspeti na formuli, ki se od 60. in Motowna (ali prej producenta Phila Spectorja) ni bistveno spremenila; največji hiti imajo preproste melodije in markantne, neponovljive glasove, ki iz treh akordov interpretirajo brezčasno himnično umetnino. Tukaj so vokali aranžirani do zmerne popolnosti, kar pomeni, da še lahko dihamo ob vseh nasnetih glasovnih sekvencah. Njuni komadi zvenijo sveže, kot da smo v obdobju soula, in pritegnejo instantno kot Tarantinovi filmi, v katere bi gladko lahko uvrstili pol komadov.