A to ni nujno spodbuden dodatek. Razmislek o sebi ima namreč težnjo, da razgrajuje konstrukcije »sebe«, s tem pa tudi razmerja, ki te konstrukcije vzpostavljajo. Razsežnosti, ki jih ima tak razmislek, so grozljive, in obramba pred njim je pogosto psihotične vrste, na primer, »o tem nočem ničesar vedeti«, česar najopaznejši učinek je intelektualna zavrtost, slaboumnost, ki jo tako pogosto opazimo v javnem govoru.