Zato so časovne omejitve sicer mišljene kot "kontribut" enakopravnosti ekip, a dosežejo katastrofalni vtis, da gre pravzaprav za tekmovanje v hitrostnem govorjenju. Tekmovalci namreč tako hitijo z naštevanjem vnaprej pripravljenih argumentov, da gledalci komajda ujamejo enega ali dva, ostali se izgubijo med napol požrtimi besedami in nedokončanimi stavki. Tekmovalci pa na žalost izpadejo kot zategli piflarji, ki so v oddajo prišli le zdrdrat naučene argumente.