Dejansko to vsekakor niso vprašanja, ki zadevajo pedagoško stroko. Vsaka skupnost, ki bo zanemarila dejstvo, da gre se pri krizi vzgoje odpirajo ključna politična vprašanja, ki jih ne more rešiti s pedagoškimi prijemi, ker ne gre za pedagoška, ampak za politična vprašanja, namenjena ključnim akterjem in celotni vladajoči generaciji, je obsojena na ponavljanje krize vzgoje. Ta pa je le izraz širšega problema in se bo ponavljala prav v omenjenem zaostrovanju razcepa med nasiljem in apatičnostjo, s tem pa odrezala vsako politično perspektivo.