Predstavljajte si jih: prišli so v kino, da bi gledali nekaj povsem neobveznega, fiktivnega, eskapističnega, potem pa se začne vrteti napovednik ‐ in sami mislijo, da gre le za napovedovanje nečesa fiktivnega in eskapističnega. Lepo poznopoletno sončno jutro, modro nebo, letališče, ljudje, ki se poslavljajo, male intimnosti, potniki, ki se veselo vkrcavajo na letalo ‐ brez naratorja, ki bi publiki razkril, da je to let 93. Ko publika ugotovi, da je to napovednik za film o letu 93, je že prepozno.