Skratka, vlada preusmerja parlamentarne spopade o konkretnih zakonskih temah direktno v pogajanja z akterji, medtem ko ob spornih zakonih postaja njen usodni sogovornik Ustavno sodišče s svojimi odločbami. Še več, s partnerstvom za razvoj, v katerega sta vstopili opozicijski SD in SNS, nakazuje elemente švicarske politike, katere značilnost je iskanje čim večjega konsenza med parlamentarnimi strankami pri sprejemanju zakonodaje. Tam je izvorni razlog sicer strah pred referendumi.