Včasih, na trenutke, zapustimo svoje varne polžje hišice, malo pokukamo v drugačen svet, najbrž le zato, da dobimo občutek, da smo sposobni preživeti še kaj več, kot je le sedenje na kavču pred televizorjem. In kljub zgrešenim iluzijam o svoji drznosti velikih svetovnih popotnikov, ki jih začutimo v kakšnem težkem trenutku, nekje globoko v sebi ves čas vemo, da je teh težkih trenutkov lahko zelo hitro konec. Že čez nekaj sekund se usedemo v taksi, odpeljemo v hotel in že stojimo pod prho ter s sebe spiramo vso umazanijo tuje revščine.