In tudi bolj pogubna. Ta fikcija je dobila junake, za katere se je potem vedno izkazalo, da so le produkti pogubnega mešanja realnosti in fikcije ‐ in antijunake, ki so na svoj moten, dementen, patološki način le potrdili, da Američani potrebujejo vojno, da bi imeli občutek, da nastopajo v filmu. Le koga bi lahko še presenetilo, če konspirologi zdaj zagotavljajo, da v Bagdadu ne sodijo Sadamu, ampak njegovemu dvojniku ‐ igralcu, ki ga igra.