Pred vrnitvijo v domovino sta se ob večerji magistru navduševala nad tem zavodom, kako prijazni da so tam in kako pripravljeni pomagati. Ko ju je sogovornik pobaral, ali vesta, da je komunistični mogočnik iz starih časov, sta se najprej smejala, češ da jima govori nekakšen slab balkanski vic, potem sta bila nekaj časa jezna, ker sta mislila, da se magister »s svojo evropsko superiornostjo« iz njiju dela norca ‐ ko pa sta čez deset minut dojela, da gre za čisto resnico, sta bila dolgo dolgo popolnoma tiho.
Mučna, za nekatere gotovo skesana tišina se je spustila tudi nad prijetno izbo na Cankarjevi 10, dokler je niso skalila novinarska vprašanja.