Tla je še vedno prekrivala kot skalpel ostra srebrna odeja, vendar pa sta veličastnost in izjemnost pojava popolnoma izginili. Morje je postajalo vse glasnejše, mi pa smo se še vedno gibali in dihali umirjeno, vsak je sam pri sebi skušal »prebaviti« ta izjemni dogodek. Eden drugemu smo skušali opisati, kar smo doživeli, in se pri tem vedno znova zaleteli v zid.