Krivde ne moremo pripisati zgolj predsedniku. Nihče na francoski levici si ne drzne spodbijati prevladujočih "paleosocialističnih" stališč in Segolene Royal, ki sodi med najbolj priljubljene morebitne predsedniške kandidate, je bila deležna posmeha z vseh strani, ker si je upala priznati, da nekoliko tudi občuduje britanskega premiera Tonyja Blaira. Kar se tiče desnice, je de Villepin imel vsaj toliko poguma, da je skušal spodbijati logiko zagotovljenega delovnega mesta, na drugih področjih pa skoraj ni pokazal strinjanja z načeli svobodnega tržnega gospodarstva.