Njegova podpora premierjevemu predlogu o novih pogodbah je bila kvečjemu mlačna. Očitno ga najbolj zaposluje to, kako se izogniti pretresu pri konservativnem konsenzu, pa še ta skromni cilj se mu izmika. Kako brezplodno je bilo njegovo predsedovanje, je razvidno iz izjav njegovega lastnega ministra in morebitnega novega predsednika Nicolasa Sarkozyja, ki govori o dveh desetletjih paralize in poziva k razbitju statusa quo.