Nesposobne in pravzaprav obžalovanja vredne socialdemokrate na sejah Sveta tolče z nezmanjšano nevrotično srditostjo, čeprav mu prav občinska lastnina (dediščina združenolistne politike) omogoča razvoj brez zadolževanja. Po lanski težko priborjeni, a odločilni zmagi v boju za (eno) osnovno šolo je meni najbolj pri srcu nedavna odločitev prisebnih ankaranskih in hrvatinskih volilcev, ki je hkrati tudi doslej najhujši poraz njegovih političnih sovražnikov. Ljubitelj hitrih žensk in lepih avtomobilov je po moje (ne glede na »rovarjenje Kučanove mafije«) tako trdno v sedlu, da to postaja po malem že neokusno.