To je, nadalje, opcija, katere generalisimus precej stoično dopušča, da nas njegovi ministri tepejo, njegovi "nižjeešalonski" PR-ovci pa so sposobni novinarja ‐ namesto da bi mu hvaležno popokali vse členke na nogah, da je sploh prišel na tako vsebinsko-ničevo kalvarijo ‐ mirno vreči celo iz Kongresa žena SDS, da lahko potem putke- za zaprtimi vrati jadrajo na iluziji vsaj nominalne relevantnosti.
In ob vsem tem se je težko otresti suma, da si naši-na-oblasti vsake toliko dejansko privoščijo par trenutkov ‐ recimo po napornem delovnem dnevu, recimo melanholično strmeč skozi okno v padajoči ‐ ko se iskreno sprašujejo, zakaj za vraga jih ne maramo.