Politično in menedžersko je bil pri tem celo spretnejši od številnih drugih akademskih kolegov, ki so se znašli v ministrskih vrstah. Usodnejša sta bila naivno prepričanje v reformne cilje in napačna ocena, kako potekajo zapleteni mehanizmi političnega usklajevanja. Ključni pa sta bili razhajanje s političnim mecenom, predsednikom vlade, in vedno večje nasprotovanje večine ministrov.