Leta 1461 je tedanji rimsko-nemški cesar celotno posest benediktinskega samostana podelil novoustanovljeni ljubljanski škofiji, ki je z gozdovi gospodarila do leta 1941, s prekinitvijo med letoma 1788 in 1825, ko je škofijske gozdove upravljala država. Med drugo svetovno vojno so se lesna bogastva znašla pod nemško upravo, leta 1945 pa je bilo celotno posestvo ljubljanske škofije nacionalizirano.
Zanimivo, da sta prva karta in načrt za upravljanje gozdov ravno iz obdobja 1788‐1825, ko so bili gozdovi pod državno upravo.