To je omogočilo »prizemljitev« in priznanje ključnega problema, s katerim se dandanes, po petdesetih letih, ponovno soočajo tako mednarodne institucije kot tudi mednarodna in nacionalna sodišča za kolektivne zločine kot so genocid in zločini proti človeštvu. Tudi naš politični in pravni jezik in kategorije namreč še vedno ne nudijo ustreznih okvirov za rekonstrukcijo, dojemanje in kaznovanje teh dejanj, ki so kot zločini proti človeštvu pravzaprav zločini proti pluralnosti in različnosti. Hkrati za njih, ker niso le transgresija obstoječega prava, ne more biti primerne kazni, čeprav je sodba nujna.