Zločine brez primere namreč lahko storijo »čisto navadni ljudje«, in njihov ključen pogoj je prav to, da ‐ skupaj s kolektivom, ki mu pripadajo ‐ nehajo misliti in da si takorekoč blokirajo sposobnost razsojanja o svojem početju. Trdila je, da je Eichmannovo nemišljenje rezultat banalnosti ‐ površinskosti ‐ in javno priznala, da jo je branje zapisnikov njegovega zaslišanja, v katerih se je izražal popolnoma klišejsko, brez kančka domišljije, večkrat spravilo v smeh. Še tik pred izvršitvijo smrtne obsodbe 1962 je Eichmann zmogel izreči le izbrano besede, ki so izzvenele kot klišejski slavnostni govor na lastnem pogrebu.