Pokazala je, da je prav zato, ker se za njegovimi dejanji ne skriva noben peklenski motiv, s stališča pravnih institucij nekaj strašljivega. Zločine brez primere namreč lahko storijo »čisto navadni ljudje«, in njihov ključen pogoj je prav to, da ‐ skupaj s kolektivom, ki mu pripadajo ‐ nehajo misliti in da si takorekoč blokirajo sposobnost razsojanja o svojem početju. Trdila je, da je Eichmannovo nemišljenje rezultat banalnosti ‐ površinskosti ‐ in javno priznala, da jo je branje zapisnikov njegovega zaslišanja, v katerih se je izražal popolnoma klišejsko, brez kančka domišljije, večkrat spravilo v smeh.