Hannah Arendt se je v svojem poročilu o sojenju, ki je imelo slavni in pogosto napačno razumljeni podnaslov »o banalnosti zla«, zapičila prav v to »normalnost« obtoženca in spodbijala tolažilno vero, da je Eichmann nenormalna pošast. Pokazala je, da je prav zato, ker se za njegovimi dejanji ne skriva noben peklenski motiv, s stališča pravnih institucij nekaj strašljivega. Zločine brez primere namreč lahko storijo »čisto navadni ljudje«, in njihov ključen pogoj je prav to, da ‐ skupaj s kolektivom, ki mu pripadajo ‐ nehajo misliti in da si takorekoč blokirajo sposobnost razsojanja o svojem početju.