Tedanje pravilo je pač bilo, da se slovenski voditelji pogovarjajo o usodi in politiki s hrvaškimi in srbskimi partijskimi kolegi, ne pa s slovenskimi političnimi nasprotniki. Krog, ki je odločal o gospodarskem, vojaškem in političnem razvoju Jugoslavije, je bil najvišji vrh jugokomunistov. Preprosto povedano, takratnim čelnikom v Sloveniji je bilo bolj pomembno, kaj si o njihovih dejanjih mislijo partijski tovariši v Beogradu kot izrinjeni in utišani slovenski oporečniki.