In tu je v liberalnem modelu prišla do svoje vloge tudi država: država je z zunaj-ekonomskim nasiljem zagotovila, da so delovni razredi s svojim trpljenjem omogočili samodejno delovanje ekonomske logike, ki je najboljši način uravnavanja družbenih razmerij.
Ob koncu dvajsetih let dvajsetega stoletja je izbruhnila kriza, iz katere se ni bilo več mogoče rešiti zgolj s samodejnimi mehanizmi in državnim nasiljem. Kapitalistična država je takrat neposredno posegla v gospodarske procese ‐ hkrati pa je namesto razrednega nasilja uveljavila razredni kompromis.