Za takšnim ravnanjem se skrivata nedvoumno stališče, da je državna pripadnost lastnika zelo pomembna, in malo manj očitno stališče, da so tuje družbe lahko agentke svoje vlade (sum, za katerega skoraj ni empiričnih dokazov). Torej je združitev dveh francoskih ali dveh španskih energetskih družb sprejemljiva, če pa francosko ali špansko podjetje prevzame nemška družba, je to živa groza.
To je zagotovo v nasprotju z duhom EU, kot je poudarilo kar nekaj komisarjev, četudi ni nujno v nasprotju z zakoni evropskega skupnega trga.