Veliko hujše pa je bilo, da se je domnevna grožnja zaradi Sadama in njegovega orožja zlila z resnično nevarnostjo terorizma džihada, kar je popolnoma druga tema.
Resnično velika iluzija pa je bila predstava, da bo Irak zlahka prešel iz totalitarne diktature v mirno in razmeroma uspešno demokracijo. Takšna iluzija je za neokonservativce nenavadna, saj so njihovi misleci znani po tem, da so skeptični glede obetov ambicioznega družbenega inženiringa v ameriški notranji politiki.