Za nameček potrebujemo streznitev tudi na konceptualni ekonomski ravni. Friedman, ki v teh krajih velja za nepreseženega guruja ekonomskega liberalizma, je v svojem eseju o metodologiji pozitivne ekonomije (1953) morda najbolje pokazal, zakaj ekonomisti ne morejo uspeti, če so filozofsko nevedni.
Intenziven politični marketing za reforme je lahko delna rešitev.