Ker se je trudil v prostoru ostati čim dalj, da bi lahko poslancem povedal čim več, je dobil opazovalec vtis, da so ga uniformirani kerlci pošteno grobo zavihteli skozi vrata, vendar potem zunaj drug z drugim niso imeli nobenega problema več. Ko sem se s pogovarjal dan kasneje, ni čutil do nikogar nobene zamere. Razume, da mu po veljavnem redu beseda ni pripadala, čeprav se mu je v nekem hipu zazdelo, da bi lahko pravila za trenutek ukrivili, ko so si pa vendar šest ur in pol skupaj delili isti prostor (očitno fant še ni doumel, kako globoko vrače tam spodaj boli kinta za to, kdo se jim ‐ izvzemši TV-kamere ‐ svaljka tam zgoraj).