Zato poudarja svojo poštenost, kot da je to samo stvar besede, trenutnega navdiha in podobno. Pozablja, da se poštenje ne da kupiti, ne zdaj, ne nikoli, in da mu ga ne more podariti »novi,« ki je svoje »poštenje« zelo že prodal. Gospod pozablja tudi, da je njegova usoda določena, da je samo lutka v rokah svojih gospodarjev.