Med ugotovitvami te teorije je na primer dejstvo, da bi moralo letalo imeti bolj top nos, kot ga ima zaradi aerodinamičnih lastnosti, in s tem bi omilili tudi nadzvočni pok. Če bi namreč rahlo povečali uvodno spremembo pritiska na sprednjem delu letala, bi lažje preprečili, da bi se valovanje zaradi pritiska vzdolž letala zlilo v en sam večji udarni val. Žal bi bili to teorijo lahko potrdili le s sodobnimi računalniškimi programi, s katerimi si inženirji danes pomagajo pri načrtovanju letala, a jih pred 30 leti seveda še niso poznali.