Ni čudno, saj je, recimo, za Zadnjo večerjo porabila dve leti in pol, in to vsakodnevnega truda. Dela le s prejico, kajti volna po njenem ni obstojen material. »Odločila sem se za Wiehlerja, zaradi njegove kakovosti in priznanja v svetu,« je bila odločna skoraj kot v kakšni televizijski reklami.